Slovenske pravljice spodbujajo otrokov razvoj

Slovenske pravljice – ali ljudske legende – so zgodbe, ki pripovedujejo o nadnaravnih dogodkih in bitjih, kot so vile in škrati. Slovenske pravljice izvirajo iz davnih časov; večina kultur ima svoje zgodbe s podobnimi motivi, ki so del njihove kulture, jezika in tradicionalnih verovanj. Pogosto so bile namenjene poučiti otroke o nevarnostih in posledicah določenih dejanj, na primer poslušnosti (ali neposlušnosti) staršev in vedenja na določen način. Slovenske pravljice imajo že dolgo zgodovino. Najstarejša zbirka pravljic je izšla leta 1830, ko je Janez Bleiweis objavil več zgodb, ki so prej izhajale v reviji “Kmetijske in rokodelske novice”. Sodobno izvedbo lahko najdete na strani Lahkonočnice.

Slovanska mitologija v pravljicah

Slovenske pravljice so del tudi slovanske mitologije. Obstaja veliko slovanskih pravljic o slovanskih božanstvih, kot je slovanski zmaj, ki živi v vodi in je pomemben za stvari, povezane z dežjem ali soncem, pa tudi za varovanje zakladov, skritih pod vodo. V nekaterih slovanskih pravljicah je zmaj dober, v drugih pa zlobno bitje. Njegov videz je zelo strašljiv, saj ima velika krila, ostre zobe, rogove na glavi in dolg rep z bodicami, pa tudi ognjene oči.

Starši lahko vplivajo na hitrejši razvoj otrok

Ker je dokazano, da branje zelo ugodno vpliva na otrokov razvoj, je branje zelo priljubljen način spodbujanja otroških misli. Zato se splača obiskati stran Lahkonočnice. Ciljna skupina programov branja so običajno otroci, vendar nekatere raziskave branja kažejo, da bi lahko tudi odrasli imeli koristi od tega, če bi sami več brali. Pogosto trdijo, da so otroške knjige lažje kot knjige za odrasle, vendar to morda ni vedno res. Na primer, veliko pravljic je težko razumeti, tudi če ste odrasli, saj vsebujejo arhaičen jezik in imajo zato precej visoko bralno raven v primerjavi z drugo literaturo, namenjeno otrokom.

Pripovedovanje pravljic je starodavna umetnost, ki si zasluži priznanje zaradi svoje izobraževalne vrednosti – tako kot branje samo. Glasno branje pogosto velja za koristno za osvajanje jezika, zlasti če se začne že v zgodnjem otroštvu. Vez med starši in otrokom postane tesnejša, če branje postane skupna dejavnost, kar je poleg številnih drugih prednosti dokazano dobro za obe strani.