V glavnem so znani štirje tradicionalni tipi draženja, ki so uporabljeni za dodelitev posameznih postavk. Ena izmed njih je Angleška dražba, znana tudi kot odprta dražbena cena. Ta vrsta avkcije je še danes najbrž ena izmed najbolj uporabljenih oblik draženja. Udeleženci dajejo ponudbe odprto eden proti drugemu, z pogojem, da poda vsak od njih ponudbo višjo od prejšnjega. Dražitelji lahko javno objavijo cene, ponudniki pa lahko sami oznanijo svoje ponudbe. Dražba se običajno zaključi, ko noben udeleženec ni pripravljen ponuditi nadaljnje ponudbe, pri čemer najvišji ponudnik svojo ponudbo plača. Če prodajalec v naprej določi najnižjo prodajno ceno in dokončna ponudba te cene ne doseže, ostane predmet prodaje neprodan. Pomembno je tudi poudariti, da če noben konkurenčni ponudnik ne izpodbija stalne ponudbe v določenem časovnem okviru, bo stalna ponudba postala zmagovalna, predmet pa bo prodan najvišjemu ponudniku po ceni, enaki njegovi ponudbi. Včasih lahko dražitelj določi najnižji znesek, po katerem mora naslednja ponudba presegati trenutno najvišjo ponudbo.
Najpomembnejši dejavnik te vrste dražbe pa je ta, da je trenutno najvišja ponudba vedno na voljo potencialnim ponudnikom. Angleška dražba se običajno uporablja za prodajo blaga, vrednejše starine in umetnine pa tudi za rabljeno blago in nepremičnine ter premičnine. Njene glavne značilnosti pa so poleg naštetih še, da je javna dražba, ki je zelo dinamična. V primerjavi z dražbami, ki jih poznamo v Sloveniji imata slednji vsekakor določene podobnosti. Pri nas je vsekakor najpopularnejša prodaja nepremičnin, predvsem zaradi cenovne ugodnosti in pa kakovosti, ki pa jo je potrebno vsekakor pred nakupom in udeležbo dražbe preveriti. Javna dražba ima lahko veliko prednosti, ki prinašajo dobiček in ugodne nakupe, a se jo je potrebno lotiti s previdnostjo in z racionalnimi odločitvami – lahko so tudi nevarne zaradi podkupovanj, nerealnih predmetov prodaje in ostalih pretvez, na katere je potrebno usmeriti vso pozornost še preden se takšnih dražb udeležujete.