Kakšno uro nazaj mi je začel utripati Skype. Bila je bodoča tašča. Pisalo je »Dear Nina« – sem že mislila napisati, da bo to najbrž pomota, a je kaj kmalu nadaljevala z ostalimi stavki, zato sem spoznala, da je – enako kot vsak teden – spet na »sporedu« učenje angleščine. Moja predraga tašča, mimogrede, ne morem verjeti, da se razumeva, se je odločila za učenje angleščine in se tako pri njenih rosnih 50-ih letih vpisala v neke vrste tečaj.
Vse bi bilo super, če ne bi bila poanta vsega bolj druženje kot karkoli drugega in bahanje z domačimi nalogami. To ni več navadno učenje angleščine. Ne, to je tekmovanje, kdo bo napisal boljše pismo, zgodbo o počitnicah in tako naprej. Hja, uganite, kdo je vsako sredo zvečer ravno zato na razpolago … nihče drug kot jaz. No, ko sem ji praktično jaz napisala celotno pismo, ga je ona morala prepisati v zvezek, nato pa sva imeli kar video call preko Skypa. Ona mi je brala besedilo, jaz sem jo morala vmes ustavljati in popravljati, ona pa je vsak stavek še poskusila prevesti, da sva tako videle, če sploh razume, kaj bo naslednji dan prebrala. Hecna je ta moja nova učenka. Tako jo veseli učenje angleščine in vsakič, ko se srečamo se pobaha s kakšno novo frazo, nalog pa ne piše rada sama. Morda pa naju bo ravno njeno učenje angleščine le še bolj zbližalo.
