Zgodovina in način predvajanja filmov se je po različnih državah in celo pokrajinah lahko zelo razlikoval. V Veliki Britaniji in v Franciji so prve filme, ki so bili na voljo so predvajali na podeželskih sejemskih predstavah in na muzikali. Filmi so lahko trajali tudi do sto dvajset minut. Filmi, ki so se pojavili na začetku so vsebovali še druge elemente, ki so povezovali posnetke filma. Seveda pa niso prej poznali razporeda, za kinematografe kot ga poznamo danes in ga lahko najdete na strani www.pavza.com/kino.
V Franciji se je kino začel pojavljati leta 1907. V njih so vrteli daljše kino predstave. Vendar so nato začele večje dvorane kmalu tekmovati z muzikali in gledališči. To je razumljivo, kajti kino je bilo takrat nekaj čisto novega. V kraju Omnia – Pathé, v Parizu, so na primer dvakrat na dan predvajali več kot deset Pathéjevih filmov z glasbeno spremljavo.
V Veliki Britaniji pa je bilo vse skupaj malo drugače. Sejemske predstave so najprej spremenili v tako imenovane velike predstave. Leta 1909 pa so že začeli graditi prve dvorane, ki so bile v mestnih središčih. Tudi v Veliki Britaniji so predvajali predvsem Pathéjeve filme. Obisk kino predstave je bil, neke vrste statusni simbol, ki so si ga lahko največkrat privoščili le višji sloj. Kino je bil tudi kraj, kjer so se ljudje lahko srečevali. Kino je predvajal vse vrste filmov. Kino je bil ob večerih za prosti čas kot je še danes, ko se ljudje največkrat odpravijo na ogled filma ravno v večernih urah, saj je čez dan težko najti čas za ogled filma. So bile pa tudi cene zelo drugačne kot so danes.